ZLATOPOROČENCA: Po hudi bolezni moža sta svoj košček sreče pod soncem našla v Šmavru

Alojz Kastelic, Logarjev Lojz, se je rodil 20. julija 1938 v Logu pri Sela Šumberku, kjer je preživel tudi svojo mladost. Bil je četrti izmed desetih otrok, živeli so na veliki kmetiji. Osnovno šolo je obiskoval v Sela Šumberku, srednjo, po vojaščini, pa v Ljubljani. Ob delu je doštudiral za delovodjo, zaposlil se je v Avtoobnovi. Nekega dne se je, takrat je imel 23 let, odpravil na ples, na Ljubljanski grad. Tam je spoznal Lazarjevo Slavko in jo zaprosil za ples. Po enem letu sta se vzela.

Logarjev Lojz in Lazarjeva Slavka ko sta se vzela, pred petdesetimi leti.Lazarjeva Slavka se je rodila 10. maja 1940 na Vrhtrebnjem. Od prvega leta starosti dalje je živela pri starih starših na Repčah, kjer je v bistvu preživela tudi vso svojo mladost. Osnovno šolo je obiskovala v Trebnjem, potem pa pri rosnih 16-tih letih šla s trebuhom za kruhom. Pot jo je zanesla v Ljubljano, kjer se je najprej zaposlila kot prodajalka, nato pa se je za preživetje ukvarjala z drugimi priložnostnimi deli – v Blaznikovi tiskarni, kot strežnica v bolnici, itd. Nekega dne je 21-letnica zašla na Ljubljanski grad, kjer se je plesalo. Tam je spoznala Logarjevega Lojza, ki jo je prosil za ples. Po enem letu sta se vzela.

Logarjev Alojz in Lazarjeva Slavka, oba danes Kastelic, še dandanes živita skupno življenje. In to na rodni grudi, v Šmavru. Te dni, natančneje 10. novembra 2012, bosta praznovala že 50. obletnico poroke - zlato poroko. Ob tej priložnosti smo ju, na pobudo nečaka Darka Kastelica iz Trebnjega, obiskali na njunem domu in pokramljali.

Alojz in Slavka sta skupno življenje, on pri 24-tih, ona pri 22-tih letih, zaživela v Ljubljani, natančneje na Kodeljevem. V zakonu sta se jima rodila dva sinova. Mlajši Igor živi v Grosuplju (Trebanjci ga poznamo tudi kot nadvse uspešnega direktorja podjetja Rem d.o.o.), Starejši sin Slavko pa v Ljubljani. Medtem, ko je Slavka »za kruh« služila kot prodajalka časopisov v Delovi trafiki, je Alojz družino preživljal kot vodja servisa takratne Avtoobnove, kasnejšega Avtocommerca. Od leta 1962, ko sta se vzela, pa do leta 1991, sta živela lepo življenje, prav nič nima ni manjkalo, takrat pa se je zgodila prelomnica. Alojz je hudo zbolel za rakom na želodcu. Operirali so ga, a se takrat še niti pod razno ni vedelo, kako bo z njim. Zdravnik mu je svetoval, naj gre, če želi še živeti, iz Ljubljane. Na deželo.

Zlatoporočenca Alojz in Slavka dandanes.Ker sta Alojz in Slavka že daljnega leta 1976 v Šmavru kupila zidanico, katero sta do tedaj uporabljala le za »vikendaške« izlete, sta se odločila, da zidanico preuredita v bivalni objekt. Upoštevala sta namreč zdravnikov nasvet in se preselila - na deželo. Od operacije dalje je bil Alojz pol leta na bolniški, s 1. januarjem 1992 pa se je upokojil, zato je lahko šel na deželo brez omejitev. Slavka je že leta 1990 napolnila 35 let delovne dobe, zato je morala za odhod v pokoj (leta 1991) eno leto dokupiti. Tako je tudi storila in »Ljubljančana« sta se preselila na Dolenjsko.

Tu sta zaživela povsem novo življenje. Tisto pravo. Življenje, za katero se izplača živeti. Tako je videti tudi iz njiju, to sta potrdila tudi sama. Slavka in Alojz skupaj preživljata sleherno minuto, en drugemu pomagata. Načeloma bi naj ona skrbela za gospodinjstvo, on pa za ostalo, pa še zdaleč ni tako. Oba delata vse. Ukvarjata se z vinogradom (400 trt), sadovnjakom (jabolka, hruške, kivi, kaki, fige, marelice, breskve, slive) in vrtičkarstvom. Pa to še ni vse, na svoji zemlji gostita številne živali – lovskega psa, muce, kokoši in celo ovce, od letos pa tudi čebele. Dela jima tako ne primanjkuje, a vse to imata tako lepo urejeno, kot bi imela 10 zaposlenih. Ko pridejo na obisk vnučki, pa vse delo počaka, kajti oni so vedno na prvem mestu.

Alojz je prejel vsa možna odlikovanja, ki jih lovec v Sloveniji lahko dobi.Pa se sploh kdaj ločita? Redko, toda se. Kljub temu, da sta ves čas skupaj, da se pogovarjata, da skupaj ustvarjata, delita lepe in slabe trenutke, ima Alojz svoj »ventil«, kjer so sprosti. Je navdušen lovec, z dušo in srcem v LD Dobrnič. Je tudi eden izmed najstarejših članov. Pravi, da ima svoje lovske kolege resnično rad, hkrati pa je vesel in ponosen, ker čuti, da ga lovci spoštujejo. Pa kako ga ne bi, saj ima prav vsa odlikovanja, ki jih lahko lovec dobi v Sloveniji.

Ko ga povprašamo, kako lahko ustreli živali, če je tak ljubitelj le-teh, odgovori: »Saj zadnje čase ne streljam več. Grem na lov s kolegi, streljam pa že dolgo časa ne več«, pravi, nato pa pojasni, kako je sploh začel z lovom: »Za lov me je v bistvu navdušil oče. Ko je on ujel neko žival, sem bil nad ulovom navdušen. Sčasoma sem tudi sam poskusil srečo in ko mi je to uspelo, me je prevzela tista lovska strast. Danes, kot sem rekel, ne streljam več«.

Darko Kastelic, "krivec" za naš obisk zlatoporočencev in gospa Slavka.Še toliko tega smo izvedeli pri Slavki in Alojzu, da bi lahko napisali knjigo. Tako pomembnih, kot tudi manj pomembnih stvari. A za njiju ima vsak dogodek svoj čar, vsak nosi svoje sporočilo, vsak je po svoje zaznamoval del njunega življenja. Omenimo le nekaj zanimivosti … Recimo to, da je Alojz v vojski naredil vse izpite, le za avtobus ne, po poškodbi očesa v službi pa so mu pobrali prav vse, sedaj ga ima le za osebni avtomobil. Ali pa - da vozi že deveto Škodo, ker je s Škodami pač zadovoljen ... Ali pa - da je pred boleznijo kar 34 let kadil, od operacije naprej pa ne kadi več, kakor tudi več ne uživa žganih pijač. In da mora po operaciji zelo paziti kaj poje in popije. Rad ima svinjino, čevapčiče, a lahko tega poje zgolj za potešitev želje … Ali pa - da izredno spoštuje te kraje, vse te dobre ljudi in da želita biti oba z ženo pokopana tu, v Trebnjem … Ali pa - da se je zelo dobro razumel z »županom« Perparjem (v bistvu gre za nekdanjega predsednika KS Svetinja) … Ali pa - da je od 10-tih otrok, kolikor jih je bilo, živih še osem bratov in sester. Pokojna sta le najstarejša sestra, ki je umrla za rakom na slinavki in najmlajši brat, ki je tragično preminil v prometni nesreči … Ali pa - da zelo rad bere Cajtng, zato je prav vesel, da bo enkrat tudi on v njem … In še kar nekaj tega. Pa pustimo še kaj za drugo priložnost! Če pa boste obiskali Alojza in Slavko sami, pa vam bosta rade volje povedala še veliko tega.

Za konec se obregnemo še ob prihajajočo 50-obletnico poroke, zlato poroko. Se bo dogajalo kaj posebnega? »Ne bomo praznovali na veliko. K nam bomo povabili prijatelje iz bližnje okolice, Repčane, vse tiste, ki so nam pomagali. Mi pa njim. Veste, tako zelo dobro se razumemo vsa ta leta, da je to najmanj, kar lahko narediva za njih«, še veselo, zadovoljno in ponosno povesta Slavka in Alojz in še enkrat več občutimo, kako lepo jima je, kako lepo živita, kako rada se imata, kako sta srečna na tem koščku zemlje, pod tem soncem.

Ko taka dva rečeta, da si želita le zdravja, jima povsem verjamemo. Drugo imata namreč vse. Ko bi le bilo pri vseh ljudem na tem svetu tako … Še na mnoga leta, Slavka in Alojz!

Komentarji