Trebanjka Suzana Vencelj zmagovalka literarnega natečaja na Novalac.si

Suzana Vencelj (v sredini) ob izročitvi oz. prejemu nagrade.Od začetka marca pa vse do konca septembra so na spletni strani Novalac.si, ki je namenjena otrokom oz. njihovim staršem, prebirali zanimive zgodbe, prigode in anekdote, katere so jim pošiljali bralci iz vse Slovenije.

Prejeli so kar 114 zgodbic, v ožji izbor pa se je uvrstilo 12 (vsak mesec dve) najboljših zgodb. Izmed teh so nato izbrali enega, ki je postal zmagovalec leta, to pa je postala Trebanjka Suzana Vencelj (sicer tudi predsednica humanitarnega društva Taja), ki je za glavno nagrado prejela opremo za otroško sobo v vrednosti do 3.000 EUR.

Suzani seveda iskreno čestitamo, njeno zgodbico z naslovom Moja posebna punčka pa objavljamo v nadaljevanju ...

 

(JK)

 

 

Moja posebna punčka

Sredi toplega januarskega dne, popolnoma nepripravljena na novico, izvem, da v mojem trebuščku raste mala pikica. Mama bom! Juhuhu.

Trebušček raste iz dneva v dan in komaj čakam, da dobim najlepše ime – MAMA. Napoči dan, ki naj bi bil za vsako nosečnico najlepši dan v življenju. Toda groza, panika, zastoj poroda. Po neskončno dolgem času v naročju končno stiskam svojo deklico. Mama sem.

Vendar kmalu izvem, da je moja deklica utrpela možgansko poškodbo zaradi pomanjkanja kisika med porodom. Odpeljejo jo v Ljubljansko kliniko, meni pa povedo, naj se pripravim, da bo deklica umrla.

V sobi ostanem sama, čisto sama. S prazno posteljico ob sebi. Zakaj ravno moja deklica? Jočem, jočem. Naj ne umre, naj umrem jaz namesto nje in naj ona živi. Dnevi so dolgi. Živim le še za dan, da me izpustijo iz porodnišnice, da grem k njej, jo pobožam, stisnem, objamem, poljubim.

Končno napoči ta dan. Vidim jo, kako nebogljeno leži v sami plenički. Bleda, cevke vsepovsod in na aparatih. Še dotakniti se je ne upam, tako je ranljiva. Vsak dan ji tiho, zelo tiho šepetam, da jo imam zelo rada, da je moj sonček, da bom vedno ob njej.

Vendar moja borka kljub slabim napovedim živi, ali bolje rečeno životari. Vendar imam jo ob sebi. Zakaj mora trpeti, se sprašujem in trpim ob njej, čutim njeno bolečino, nemoč ...

Ko si moja deklica malo opomore, se veselim. Vendar, kot da ni že dosti gorja, mi zdravniki začnejo prigovarjati, naj jo dam v zavod. Napovedi zdravnikov so grozne. Ne bo hodila, ne bo govorila, lahko bo prizadeta ... Pa kaj, si mislim, otrok je moj, moj, moj. Jaz bom skrbela zanjo, se odločim.

Moja mala posebna deklica s cerebralno paralizo je velika borka. Stalno se učimo, vadimo. Ob njej se zavem, da pihanje, požiranje, hoja, risanje ... sploh ni enostavno. Ob njej se tudi jaz učim in še enkrat spoznavam globine človeške biti.

Sedaj hodi, teče, plava, govori, skače, se smeje, poje, vriska ... Tudi nemogoče je včasih mogoče.

Vesela sem, da jo imam in da je ravno mene izbrala za mamo!!!


Avtorica: Suzana Vencelj

Komentarji