Trebanjka Barbara Horvat na prvem slovenskem dogtrekkingu na 6-nožni pogon

Poslali ste nam ...

Članica Društva za zaščito živali Trebnje (DZZŽ Trebnje) Barbara Horvat se je z mešanko Kalo pridružila Slovenskemu klubu vodnikov vlečnih psov (SKVVP) na prvem slovenskem netekmovalnem dogtrekkingu v prijateljskem vzdušju, ki ga je organiziral SKVVP pod pokroviteljstvom CaniFit-a pod vodstvom musherja, vodnika vlečne vprege, Patrika Zupanič z greysterjem Grey.

Musher je udeležence seznanil z osnovami preživetja v naravi in s samim dogtrekkingom, tako v teoriji kot v praksi. Poleg omenjenih dveh udeležencev sta bila pohodnika še Jana Kajfež z labradorko Tess ter Peter Zorč z velikim švicarskim planšarskim psom Kalom, ki je bil največji predstavnik pasje populacije v zbrani zasedbi.

Dogtrekking je trajal od 17. pa do 19. 6. 2011. Celotna pot je bila dolga 60 km, ki smo jo razdelili na približno 3 enake dele tj. vsak dan po približno 20 km. V navezi pes-človek smo hodili po Roški pešpoti, ki je označena z medvedjo šapo, v Kočevskem rogu, po brezvodnem terenu. Tako smo morali nositi zase in za svoje pse čisto vse na lastnih hrbtih za vse 3 dni pešpoti, kjer smo spoznali bogato zgodovino že propadlih naselij tega področja in lepo naravo.

To je bil fizičen in tudi psihološki test vseh udeležencev, saj smo bili povsem izven civilizacije. Vsak večer smo kramljali ob ognju, kako bi jedli kakšno konzervo pasulja, ki bi jo postavili v žerjavico in tako malo pogreli, kako bi si spekli kaj na ognju, krompir v žerjavici… ob tistih nekaj hladnih sendvičih in energijskih ploščicah, ki so nam dajale energijo, da smo uspešno prišli do cilja. Prav tako smo bili en drugemu v oporo, da smo lahko uspešno premagali samoto v Kočevskem pragozdu. Pa da ne pozabimo na najpomembnejše športnike v navezi, pse, ki so vse dni dajali maksimalno od sebe in pomagali z vleko vsak svojemu človeku, da sta lažje in hitreje premagala pot. Tako smo našim štirinožnim sotrpinom vsak dan vračali porabljeno energijo z ustrezno pasjo energijsko hrano, veliko vode ter mehkim in toplim ležiščem poleg našega pod milim nebom, da so tudi oni nabrali energijo za vsak naslednji dan. Brez njih bi bila pot težja, tako se še enkrat zahvaljujemo svojim psom, ki so nam pomagali premagati tako dolgo in naporno pot.

Se vidimo naslednje leto že na tradicionalnem dogtrekkingu po Roški poti.

Tekst in foto: Barbara Horvat

Komentarji