Pogovor s Sonjo Krese, 28-letno Trebanjko, sicer državno prvakinjo v tajskem boksu, ki dela na križarski ladji

  • Kako je prišlo do odločitve, da se podaš na ladjo?

O delu na potniški ladji (križarki) sem se prvič pogovarjala na obletnici mature z bivšo sošolko, ki se je ravno v tistem času prvič odpravljala na ladjo. Bilo je zanimivo prisluhniti njenim zgodbam o pripravah na tako eksotično delo, vendar takrat niti pomislila nisem, da bi se odločila za kaj takega. Študirala sem, bila v resnem razmerju, trenirala tajski boks, skratka načrtovala sem prihodnost v domačem kraju. Po treh letih pa popoln preobrat; podiplomski študij sem postavila na stranski tir (za vedno), ljubezenska zveza se je končala in - skoraj nič več me ni zadrževalo doma. Odločitev je padla.

  • In Sonja je šla na ladjo. Kaj vse si videla, doživela, kaj ti je bilo najbolj zanimivo?

Ta odločitev me je po desetih mesecih pripeljala na plovbo preko Panamskega prekopa in na Aljasko. V šestih mesecih sem bila na Floridi, v Kolumbiji, Panami, Kostariki, Gvatemali, Mehiki, Kaliforniji in Kanadi, precej od blizu sem videla medvede z mladički, orle, orke in delfine, na jedilniku pa sem dobesedno vsak dan imela lososa, pripravljenega na tri različne načine. Lososov je pač na Aljaski v izobilju. V glavnem, ni mi bilo hudega.

  • Življenje na ladji te kar zasvoji … v pozitivno smer?

Ja, tako nekako. Dogaja se. Plačajo ti, da prepluješ pol sveta, spoznavaš nove ljudi, vsak dan take in drugačne zabave v diskoteki ali po kabinah,... Pa se zaljubiš, pa odljubiš, pa ponovno zaljubiš. Tako kot sem se jaz. Heh... In če ti je prva izkušnja všeč, se vrneš. Po šestih tednih počitnic doma sem se tokrat znašla malce južneje, v Južni Ameriki. Ekvador, Peru, Čile, Argentina in Urugvaj, tam so bila naša pristanišča. V Buenos Airesu smo imeli vroče poletje, že čez dva dni na skrajnem jugu Argentine pa zimo in sneg. Morje nad Antarktiko je izjemno nemirno, po ladji hodiš sem in tja kot omamljen, tudi morski bolezni se ne moreš izogniti, če imaš občutljiv želodec.

  • Nisi nikoli pomislila na usodo Titanika?

Ne, kakšne nezgode nismo doživeli. Če je bilo morje pred nami preveč nemirno, je kapitan pač izbral drugo pot. Včasih se zaradi močnih sunkov vetra v kakšnem pristanišču nismo mogli zasidrati, pa smo kar lepo pluli naprej. Varnost gostov in posadke je seveda pomembnejša od nerganja nekaterih razvajenih bogatašev. Nesreča italijanske ladje Coste Concordie je večinoma prestrašila le tiste, ki verjetno še nikoli niso pluli.

  • Kaj pa tisto bistveno, torej – money?

Slovenci se zaradi našega relativno visokega standarda sicer neradi odločajo za delo na ladji, saj recimo trgovci (gift shop) zaslužimo povprečno 1.300 do 1.500€ mesečno, kar za nas ni neka posebna bogatija, medtem ko je ta ista plača za kakšnega Romuna, Perujca ali Indijca kar lep zaslužek. Plačani smo na roke, ves denar pa ostane nam. Kabina na ladji je plačana (v kabini sva po dva sodelavca), hrana je plačana, zavarovanje plačano, ni takih in drugačnih položnic, ki jih je potrebno plačevati vsak mesec, ni nam potrebno točiti goriva v avto,...

  • So pa tudi slabosti?

Ja, slabost je, da ste oddaljeni od družine in prijateljev. Hitro se ti lahko vse skupaj zameri in se sprašuješ, čemu je to sploh potrebno. Pa tudi delovna doba se nikamor ne šteje.

  • Si na tekočem z dogajanjem doma …

Seveda, zahvaljujoč spletnim stranem, kot je Cajtng.com, ostaneš seznanjen s stanjem v domačem kraju, tako da ne prideš domov z občutkom, da ne veš nič o ničemer.

  • Spustiva se še malo v podrobnosti. Kdaj si šla prvič na ladjo, drugič in tretjič?

Prvič sem šla na ladjo 10. aprila lani, domov sem šla po 6 mesecih, 13. Oktobra. Spet sem šla na ladjo 26. novembra in prišla domov 8. junija. Zdaj grem nazaj 1. avgusta, načeloma do 5. februarja.

  • Kje pa se prijaviš za delo na ladji?

Sama sem se za delo na ladji prijavila preko koprskega podjetja Invermore Shipping, ki se je kasneje preimenovalo v RIV d.o.o. To je edina agencija pri nas, na Hrvaškem jih je več, lahko gremo tudi preko ene od njih.

  • Obstajajo kakšni pogoji, kako zgleda začetek?

Po uvodnem razgovoru in glavnem intervjuju ocenijo, ali si za delo na ladji (angleščina je glavni pogoj) ali ne in te dodelijo eni ladijski družbi (sama delam na Celebrity Cruises). Dodelijo ti ladjo in datum, ko se sprosti mesto na ladji, odletiš v tisti kraj, se odpelješ do pristanišča in delo se začne. Še isti dan. Ko greš prvič na ladjo, je malce strašljivo, saj praviloma nikogar ne poznaš, skoraj takoj se moraš vključiti v team, nekaj dni iščeš svojo kabino, saj je pod palubo kot v labirintu,...

 

  • Koliko časa moraš delati, kdo plača stroške leta?

Pogodbe so 6-mesečne, letalsko karto nam plača podjetje. Na ladji lahko kasneje brez težav podaljšaš pogodbo za mesec ali dva, če ti pase. Lahko greš domov tudi prej, če ti delo ne odgovarja ali se morda doma kaj zgodi, vendar si v tem primeru sam plačaš letalsko karto.

  • Kaj pravzaprav pomeni – biti trgovec na ladji?

Biti trgovec na ladji je enako, kot na kopnem. Imaš svojo trgovinico (z nakitom, urami, bižuterijo, parfumi in kozmetiko, alkoholom in tobakom ali z oblačili in spominki iz krajev, kjer ladja pluje - pač odvisno, za kaj si usposobljen (ali imaš izkušnje s prodajo dragih ur in nakita) in kje je prosto mesto, ko ti prideš na ladjo oziroma kasneje lahko izraziš zeljo po delu v drugi trgovini). Dostava novega blaga je po navadi vedno v pristanišču, kjer se vkrcajo novi gostje. Če v trgovinah kaj manjka, novo blago takoj odnesemo gor, drugače gre vse v skladišče.

  • Kaj delajo moški, imajo težje delo?

Delo ni razdeljeno na moško ali žensko. S pogodbo podpišemo, da smo sposobni dvigniti 20kg, tako da nekega prizanašanja ni. So pa moški sodelavci po navadi tako spoštljivi, da prevzamejo dvigovanje težjih bremen.

  • Vedno moraš biti nasmejana?

Ja, vedno moraš biti nasmejan in prijazen, se čim več pogovarjati z gosti in jim svetovati. Slabih dni zate ni. Ko si na delovnem mestu, moraš delovati srečno.

  • Dela se po cele dneve? In celo ponoči?

Delovnik je odvisen od relacije, kje ladja pluje, pa tudi od managementa. Če je ladja cel dan na morju, so trgovine običajno odprte med 9h in 23h, torej ni 8-urnega delavnika. Vmes imamo pol ure ali 45 min odmora za kosilo in popoldne 2 uri odmora za večerjo. Če je ladja v pristanišču, se trgovine odprejo pol ure po izplutju (vendar le v primeru, da ladja izpluje pred zapiralnim časom trgovin, v nasprotnem primeru trgovine ostanejo zaprte cel dan in smo trgovci prosti cel dan - počitnice za nas). Prodajamo namreč lahko le v mednarodnih vodah, saj so trgovine duty free. Po zaprtju trgovin moraš seveda vse pospraviti, postaviti na svoje mesto, čistilk nimamo oziroma smo sami čistilci.

  • Kaj bi priporočila bralcem. Iti na ladjo ali ne?

Odločitev je stvar posameznika, če se mu izplača ali ne. Avgusta grem tretjič na ladjo, tokrat malce po Mediteranu, potem bom pa lahko na spisek obiskanih držav dodala se Jordanijo, Oman, Združene Arabske Emirate, Indijo, Malezijo, Singapur, Indonezijo, Avstralijo, Novo Zelandijo in Tasmanijo. Meni se je izplačalo, meni je všeč.

 

Znate angleško? Ladja vas pričakuje. Gre za doživetje, katerega ne bo v življenju občutilo verjetno celo več kot 99,9% ljudi … Kako se že reče - mirno morje? No, kakor koli že, vse lepo, Sonja!

(gs)

 

Sonjo Krese lahko spremljate tudi na njenem blogu!

Komentarji