Nataši in Tamara tudi letos pripešačile do Krka, drugo leto nov izziv, cilj še ni določen

V začetku avgusta letos smo na Cajtng.com pisali o podvigu dveh Nataš in Tamare (dogodek smo omenili tudi v tiskani izdaji), ki so se lani prvič, letos pa drugič, spoprijele z izzivom – peš prepešačiti do Krka. Tudi letos so namreč krenile na pot in na cilj tudi prišle. Utrujene, a z visoko dvignjeno glavo.

»Štartali smo spet z Repč, v bistvu je štart vedno pri nas, nato pa nas je pot vodila mimo Vrhtrebnjega in Dobrniča v Žužemberk, čez Stavčo vas, nato pa se je nadaljevala enako kot lansko leto. Ta pot je bila malo lažja, predvsem pa prijaznejša … Motilo nas je edino to, da je ves čas deževalo. V Laščah smo se ustavile na kosilu, tam smo tudi malo 'povedrile', ker je res lilo kot iz škafa. Ker ni kazalo, da bo kaj bolje, smo kar krenile naprej proti Kočevju«, je uvodni del poti opisala Nataša Slapšak, nato pa omenila prvi svetlejši trenutek . »Ko smo se odpravile iz Kočevja naprej, je po kakšnem kilometru za nami ustavil avto, lastnik gostilne nam je pripeljal liter medičke. Ker je bila steklenica pretežka za nositi s seboj, je ostala v Kočevju«, je še skozi smeh povedala Slapšakova …

Kljub dežju so bile (z leve) Nataša Sokač, Tamara Bizjak in Nataša Slapšak na štartu dobre volje.»Drugi dan je pot potekala po povsem isti trasi, kot lani. Tudi nič kaj posebnega se ni zgodilo na poti, vse je bilo lepo, deževalo ni, še več - deževen dan se je spremenil v resnično lepo poletno sonce. Kondicija nam ni delala preglavic, postanke smo delale šele na vsakih 10km, ugotovile pa smo tudi, da hrib do Delnic, ki se tako zelo vleče, že če se voziš v avtu, sploh ni težak«, drugi dan opiše Nataša Slapšak.

Tudi tretji dan je naše pohodnice grelo toplo sonce, a zjutraj le ni bilo tako nedolžno. »Še sedaj me zazebe, ko se spomnim jutra. Mrzlo je bilo kot hudič zjutraj v Delnicah, mislim, da je bilo kakšnih 8 stopinj«, pojasni naša sogovornica in nadaljuje: »Ta pot se je še najbolj razlikovala od lanske. Tokrat smo šle čez Jelenje. Pot je lažja, a zato tudi za cca 4km daljša. Po hitrih izračunih smo zadnji dan prepešačile cca 50 km, vsega skupaj pa je naneslo cca 130 km. Na cilj smo prišle v večernih urah, šele nekaj po 21. uri. Relativno pozno, a je bilo kljub naporu vseeno veselo. Cilj je bil dosežen, razdalja premagana«.

Nekih težav na poti očitno ni bilo. Tudi žuljev niste omenili. »Seveda so se pojavili manjši, a ne omembe vredni žulji. Mene je zadnji dan začelo boleti koleno, zato smo tudi kasneje prišle na cilj. Koleno zaviješ v majico z dolgimi rokavi, vanjo zaviješ led, pa nekako gre. V dolino s pomočjo sotrpink hodiš v rikverc in gre«, pojasni Tamara Bizjak iz Rakovnika pri Šentrupertu in doda, da za tak podvig definitivno ne smeš bit mehkužen, ampak predvsem vztrajen. »Lahko si še tako dobro kondicijsko pripravljen, pa se lahko zgodi kaj nepredvidljivega«, zaključi.

Po 130 prepešačenih kilometrih na cilju, Krčki oz. nekdaj Titov most. Bravo, damice!Predzadnje vprašanje – kako bi na hitro primerjali letošnjo in lansko preizkušnjo? »Letos bistveno lažje, pot ti ni nova, veš, kaj naj pričakuješ, bolje smo bile kondicijsko in psihično pripravljene. Kot zanalašč so se nam letos ob poti dogajali tudi sami lepi dogodki. Nismo omenile kavice, katero je za nami pripeljal Natašin mož, skratka, vsaka malenkost nam je zelo veliko pomenila, super je bilo«, pojasni Slapšakova, ki je bila na Krku tudi gostiteljica treh pohodnic.

In zadnje vprašanje – drugo leto spet? »Ja, naslednje leto gotovo spet kam pobegnemo za 3-4 dni, izziva še ni, bo pa spet kaj v smislu - preizkušanje samega sebe«, je za konec povedala Nataša Slapšak.

Vse čestitke, Nataša Slapšak, Tamara Bizjak in Nataša Sokač. Damice, ste pa carice!

 

(LM)

Komentarji