NATAŠA KRESE, KOLUMNA: Rdeči karton za Romunijo ... In darilni papir za Slovenijo

Konec septembra 2013 je romunska vlada dala zeleno luč za poboj cca 65.000 brezdomnih oziroma nikogaršnjih psov, ki se potepajo po mestih njihove države. Povod za to je bil napad štirih psov na otroka, ki je na koncu žal umrl. Zaščitniki živali ostajajo nemočni, kljub velikemu številu zbranih podpisov ljubiteljev živali, ki se ne strinjajo s tako kruto vladno potezo, so namreč njihove prošnje priletele na gluha ušesa oblasti.

Smrt enega otroka kot povod za smrt 65.000 psov, ki niso nič krivi? Veliko več otrok umira pod gumami avtomobilov, pod tepežem staršev, zaradi slabe prehrane, slabe vzgoje, alkoholizma, vrstniškega nasilja, drog… pa ni bil uveden noben tako strog in neučinkovit ukrep. Kot kaže je življenje teh psov, ki so na cesti pristali izključno po zaslugi ljudi in je vse kar želijo le preživeti, ničvredno - ter odlično sredstvo ljudi za dokazovanje njihove moči nad šibkejšimi.

Vsekakor so tropi teh potepuških psov na trenutke tudi nevarni, vendar - je poboj teh psov pravilna rešitev? V nekaj letih se bo ta ista pasja problematika vrnila, saj je vir ravno pri ljudeh, ki vsakodnevno zapuščajo svoje živali, da končajo na cesti, tam pa se razmnožujejo kot po tekočem traku. Pa smo spet na začetku. Ravno zdaj se je tudi vlada v BIH spomnila, da bi svojo problematiko brezdomnih živali rešila na enak in hiter način kot Romunija. Bomo videli, kako uspešni bodo tam vladniki in zaščitniki živali.

V Sloveniji oz v Trebnjem se tako velikega števila rasti potepuških pasjih tropov ne rabimo bati, saj je naša država poskrbela za njih. No, pravzaprav je to dobronamerno skrb zavila v najlepši darilni papir, kar ga imamo - naša mesta nimajo ’’nikogaršnjih’’ psov, ki bi jih mimoidoči lahko mučili, brcali, obmetavali s kamni, pretepali ali ustrahovali na cestah, jim dajali petarde v gobčke, nimamo teh nevarnih pasjih skupin, ki bi se potepale naokrog, iskale hrano in ogrožale nas in naše otroke… Imamo pa zato zavetišča za brezdomne živali, naša zakonodaja pa le tem dovoljuje usmrtitev brezdomnih psov po 30 dneh - če jim v zavetišču v tem času ne najdejo doma. Ste se kdaj spraševali, koliko teh pasjih revčkov v resnici najde dom, koliko pa jih konča svojo pot za mavrico? V Sloveniji imamo kar nekaj zavetišč, ki sledijo svoji vesti, srcu in vrednotam ter delujejo po načelu, da za vsakega psa ’’nekje raste njegov lastnik’’, psi zato pri njih ostajajo tudi po več mesecev in let, nekatera zavetišča pa žal upoštevajo togo zakonodajo.

V našem lokalnem zavetišču Meli so v letu 2012 odlovili in oskrbeli 438 psov. V posvojitev je bilo oddanih 376 psov. Povprečna oskrba psa v zavetišču je znašala 89 dni. 38 psov je bilo evtanaziranih zaradi starosti, poškodb ali agresije, 24 pa zaradi neoddaje in prenasičenosti zavetišča (Vir: splet Občine Trebnje). 24 zdravih, igrivih Pikijev, Maxov, Bončik, Medik…, ki bi še lahko živeli, 24 nepotrebnih žrtev neodgovornih ljudi, ki so jih postavili na cesto.

Če razmišljate o nakupu psa, vsekakor prej premislite, če ne bi morda raje rešili kakšno pasjo dušico iz zavetišča. Grozljivo dejstvo je, da z vsakim nakupom psa, z vsakim nezaželenim pasjim leglom in z vsakim prodanim mladičkom lahko prižgemo poslednjo svečko enemu zavetiščarju, ki ga čaka injekcija namesto novega toplega doma. Vsi psi so enaki, le oblečeni so drugače, ne potrebujete raznoraznih kvazi rodovniških papirjev, da vam grejejo srce (razen, če grejete svoj statusni sibol). Rešujte, posvajajte, osveščajte, sterilizirajte.

 

Vse kolumne Nataše Krese najdete na tej povezavi.

 

V PRIPONKI: Zakaj posvojiti in NE KUPITI psa?

Komentarji