Deklica Taja z vztrajnostjo premagala bolezen

Taja, ki so ji napovedovali zelo negotov razvoj, je zdaj 12-letna šolarka, ki skoraj ne zaostaja za vrstniki.

»Trebušček raste, komaj čakam, da dobim najlepše ime – mama. Napoči dan, ki naj bi bil za vsako nosečnico najlepši v življenju. Toda groza, panika, zastoj poroda. Po neskončno dolgem času v naročju končno stiskam svojo deklico. Mama sem. Vendar kmalu izvem, da je moja deklica doživela možgansko krvavitev ... Med zastojem poroda ji je primanjkovalo kisika ...«

Tako Suzana Vencelj, gospa izjem­no mladostnega videza, ki bi ji na pogled težko prisodili, da je mama treh otrok, na trenutke s tresočim se glasom podoživlja dramatično dogajanje pred dvanajstimi leti. Radostno pričakovanje prve hčerke, ki so jo po rojstvu nemudoma premestili na pediatrično kliniko v Ljubljani, so skalili zaskrbljeni obrazi zdravnikov in strah, da dete morda ne bo preživelo.

Taja s svojim bratcem Galom in sestrico Piko. Foto: Osebni arhiv družine Vencelj.Težko je znova opisovati vse tiste žalostne trenutke v sobi za otročnice, prazno posteljico, občutje nemoči, neskončno veliko vprašanj, na katera takrat preprosto ni bilo mogoče najti odgovorov. Zakaj se je to zgodilo mojemu otroku? Kaj lahko storimo? Bo deklica preživela? Kakšna bo njena prihodnost?

»Dnevi so dolgi. Živim le še za dan, ko me bodo odpustili iz porodnišnice, da grem k njej, k svoji deklici na neonatologijo, jo pobožam, stisnem, objamem, poljubim.« Tako je Suzana Vencelj svoje tedanje doživljanje izpovedala na mednarodnem literarnem natečaju Novalac-a z naslovom Ko sva pomirjena oba. Potem ganljivo opisuje, kako se v začetku boji dotakniti ranljivega drobcenega nebogljenega bledega bitjeca med vsemi tistimi cevkami in aparati ... Zato pa deklici vsak dan šepeta, da jo ima zelo rada, da je njen sonček, da bo vedno ob njej.

 

Odločno po poti z negotovim izidom

Ko si hčerka malo opomore, se mama razveseli slehernega napredka. Vendar kot da že ni dosti gorja, ji zdravniki svetujejo, naj jo odda v zavod, ker bo verjetno prizadeta, ne bo hodila, ne govorila ...

A mlada mama o tem noče niti slišati. Trdno je odločena, da bo za svojo malo posebno deklico s cerebralno paralizo, ki je tudi prava bojevnica, skrbela sama. Že v začetku ji je bilo jasno, da je pred njo dolga, naporna in negotova pot, na kateri bo treba z neskončno potrpežljivosti učiti mnogih, za druge otroke spontanih veščin, kot so pihanje, požiranje, hoja, risanje.

»Zdaj dvanajstletna Taja, hodi, teče, plava, govori, skače, se smeje, poje, vriska ... Tudi nemogoče je včasih mogoče. Vesela sem, da jo imam in da je ravno mene izbrala za mamo!« je sklenila svojo izpoved Suzana Vencelj.

Sogovornica, doma iz Trebnjega na Dolenjskem, je v vseh teh letih nenehno nabirala dragoceno znanje. Poklicno izobrazbo za delo v predšolski vzgoji je namreč dopolnila z bogatimi osebnimi starševskimi izkušnjami, kakršnih iz učbenikov ali strokovne literature ni mogoče dobiti. Svoje izkušnje o tem, katere oblike pomoči so za starše z otrokom, ki ima cerebralno paralizo, najbolj pomembne in kako poiskati primerne, predstavlja tudi na spletni strani, pomenljivo poimenovani po svoji prvorojenki Humanitarno društvo Taja. Hkrati daje zgled za to, da se vztrajnost pri nevrofizioterapevtskih vajah, delovni terapiji, logopedskih in drugih vajah, pomoč strokovnjakov in razumevajoča podpora okolice obrestujejo. Seveda si je, kot rečeno, veliko pomagala z vztrajnim brskanjem po spletu, knjigah in drugih virih informacij, ter z nasveti, pomočjo in podporo številnih strokovnjakov v različnih inštitucijah. Zdaj je zadovoljna, da lahko tako pomaga ne samo svoji deklici, temveč izmenjuje izkušnje tudi z drugimi starši, ki se spoprijemajo s podobno preskušnjo.

 

Najstnica in dva drobižka

Ko je Taja rasla, se je njihova družina povečala še za dva člana ...

 

Več na Delo.si!

Komentarji