RUPERT GOLE: Model zdrave kmečke pameti (kolumna v magazinu Polet, 22. avg. 2013)

Pred časom sem v nekem uvodniku zapisal, da bo­mo morali za napredek iti nekaj korakov nazaj. Za to izjavo čedalje bolj trdno stojim. Prej, ko si bomo res priznali, da smo v slepi ulici, krajša bo pot nazaj in prej bomo lahko ubrali drugo pot. Pred nekaj dnevi sem se vrnil z dopusta, kjer sem kljub dvema majhnima razgrajačema imel nekoliko več časa za razmišljanje kakor ponavadi. Ugotavljal sem, da smo ujeti v nekakšno spiralo, ki nas s čedalje večjo silo vleče navzdol. Človek že težko najde kakšno logičnost v razmišljanju in delovanju današnje družbe. Večina sicer čedalje glasneje ugotavlja, da je skoraj vse narobe oziroma nelogično, nenaravno. Ampak kot da smo v živem blatu, ki nas golta in srka vase. Klici na pomoč so čedalje pogostejši in glasnejši. A koga naj tokrat kličemo na pomoč? Tisti, ki so nas učili, kako naj delamo in živimo, ki naj bi bili vsem drugim za zgled in so uživali v družbi velik ugled, danes veljajo za krivce in kriminalce. In kaj zdaj? Kdo nam lahko pomaga? Morda pa je le čas, da se sprijaznimo s tem, da so na prvi pogled nelogične stvari v večini primerov tudi res takšne. Da ni nekih velikih skrivnosti, kako uspeti v življenju, ampak da je za uspeh treba trdo in po pameti delati. Vsaj takšne so moje izkušnje. V začetku petega desetletja mojega obstoja na tem planetu sem ravno v obdobju, ko me je naivnost že nekoliko minila in imam še ravno prav energije in vere v to, da lahko tudi sam nekaj spremenim. S prijateljem sva se nedavno tega sprla, ker me je prepričeval, da kot posameznik ne morem ničesar spremeniti. Vendar še verjamem, da lahko. Čeprav bom veljal za naivneža, vztrajam pri svojem.

Sicer sem arhitekt. Zares uživam, ko snujem in gnetem prostor v nove oblike. Ukvarjam se z različnimi materiali. Vsak material »izprašam«, od kod prihaja, koliko energije je porabil, da je nastal, in kakšne rane je povzročil v naravi. Zmagovalci so tisti, ki so blizu kraja, kjer bodo vpeti v novo obliko obstoja, in jih je ustvarila kar narava sama. Arhitekti imamo ta privilegij, s tem pa tudi veliko odgovornost, da so naše stvaritve bolj ali manj na stalni razstavi v okolju, kjer živimo. Morebitnih napačnih odločitev ne moremo enostavno odstraniti, kot slikar odstrani sliko s stene, ki mu morda ni uspela. Pa vendar si ne delamo utvar, da bodo naše stvaritve večne. Ko bo prišel njihov konec, naj se neboleče vrnejo, od koder so prišle – v naravo. To je logično, je naravno.

Sem tudi župan. Tu je odgovornost še večja. Če moja hiša, ki jo ustvarim kot arhitekt, zapečati usodo bivanja neke družine, potem v funkciji župana moje odločitve kreirajo posredno ali neposredno usode skoraj 3000 ljudi. Sicer se nimam za politika, čeprav po naravi same funkcije župani veljamo za politike. Pravzaprav želim poudariti, da občine ne vodim kot politik, ampak jo vodim bolj kot družbeno odgovorno podjetje. Tudi občina z vsemi potenciali in potrebami je nekak­šna materija, ki potrebuje ustvarjalen, inovativen in odgovoren pristop v procesu oblikovanja priložnosti in možnosti za občanke in občane, ki so nam na volitvah dali glas zaupanja.

Župani imamo to moč, da usmerjamo razvoj. Vsako leto nam je dano, da »zapravimo« letni občinski proračun. Celo hvalimo se s tem, da smo ga zapravili skoraj stoodstotno. S ponosom govorimo, da je proračun razvojno naravnan. Kaj pa razvoj pravzaprav je? Če je razvoj to, da danes na milijone prebivalcev tega planeta ne more več jesti zdrave hrane, piti neoporečne vode in dihati čistega zraka, potem res hvala za takšen razvoj. Takšnega res ne potrebujemo. Sam razumem razvoj drugače. V središče razvoja sodita človek in njegovo okolje, ki je neposredno vpeto v naravne danosti. Ko ta človek kruto poseže v to okolje, katerega del je pravzaprav sam, poseže vase in ogrozi svoj obstoj. In ravno to se nam zdaj dogaja.

Zato menim, da je tisti pravi razvoj glede na trenutne razmere treba usmeriti nazaj proti točki, iz katere smo krenili v napačni smeri. Veliko večino tistega, za kar se danes trudimo, da bi vzpostavili, smo v preteklosti že imeli, a smo ga pod alibijem razvoja uničili. Pod alibijem tistega razvoja, ki je temeljil predvsem na ustvarjanju dobička v ekonomskem pomenu. Večino dobička, ki smo ga sicer pridelali skozi takšen razvoj, pa bomo zdaj morali vložiti v odpravljanje posledic. Precej neumno. Menim, da se moramo vrniti k najbolj osnovnim vprašanjem in na njih odgovarjati zelo jasno. Takšna vprašanja so nujna na vseh ravneh – na ravni posameznika, podjetja, lokalne skupnosti, regije, države in vsega planeta. Ko se zadeve lotimo tako, vse deluje zelo enostavno. Kar naenkrat stvari postanejo logične.

Lesene hiše načrtujem zato, ker mi les raste pred nosom. Ogrevam se na lesne sekance, ker so nastali kot odpad pri gradnji lesene hiše in ker sem jih kupil v lokalnem okolju in ne v Arabskih emiratih. Krompir in solato kupim pri naslednjem kmetu, ker ga poznam in ker vem, da je sveže. Poleg tega vem, da bo z denarjem, ki sem ga za to plačal, tudi on delal majhne spremembe na bolje v lokalnem okolju, kjer živim. Morda bo obdelal še kakšno zaplato zemlje, ker se mu bo končno to tudi izplačalo. Morda bo s tem denarjem pomagal svojim otrokom, da si bodo postavili leseno hišo, ki jo bom morda imel priložnost načrtovati. Tako nekako si predstavljam razvojni model prihodnosti okolja, v katerem živim. Model integralne ekonomije, trajnostnega razvoja ali zelenega razvoja. Različna poimenovanja je možno najti, a v resnici je to model zdrave kmečke pameti in nič drugega. Trdno verjamem, da lahko le takšno razmišljanje in delovanje pripeljeta do gospodarsko trdnega in za zdravje neoporečnega okolja, v kakršnem si želim, da bosta živela moja dva otroka, ki res nista nič kriva, da smo zgrešili pot.

 

(Vir: Polet, 22. avg. 2013)

 

OPOMBA: Župan Šentruperta ima kolumne v Poletu 1x mesečno oz. natančneje vsake štiri tedne. (Uredništvo)

Komentarji