Rupert Gole, župan občine Šentrupert, kolumna v Polet-u: Ujetniki v lastnih hišah

V zadnjem času sem se imel kar nekajkrat priložnost na različnih projektih srečati z izjemno aktivnimi osebami, starimi več kot 70 let. Te osebe naj bi sicer spadale v kategorijo starostnikov, za katere naj bi na neki način poskrbele mlajše generacije, vendar sem ugotovil, da tega ne potrebujejo, niti ne pričakujejo niti se tega ne želijo. Znajo in zmorejo poskrbeti zase in vse, kar si želijo, so priložnosti, da so še vedno aktivni in družbi potrebni.

To so ljudje, ki skoraj ne obremenjujejo zdravstvene blagajne, s svojimi aktivnostmi pa pravzaprav ustvarjajo dodano vrednost v družbi. Če so te njihove aktivnosti ustrezno sprejete predvsem pri nas mlajših, so srečni, zdravi in nasmejani. Sam sem se od njih veliko naučil. Vendar večina tistih, ki sem jih imel čas spoznati, svoje delo opravlja prostovoljno in za svoje delo ne pričakujejo honorarja. Ozadje njihove želje po aktivnostih na različnih področjih torej ni finančno. Živijo pač od pokojnine, kar pa je v sedanjih gospodarsko-družbenih razmerah čedalje teže. Če so lastniki individualne stanovanjske hiše, ta lahko postane past, v katero so ujeti in se sami ne morejo rešiti. Tu pa potrebujejo nas, širšo družbo, posluh politike, finančnih institucij in gospodarstva. Tu se lahko »najdemo« vse generacije in skupaj sprejmemo izzive prihodnjih let.

V naši družbi je namreč čedalje bolj akuten sindrom ujetnikov lastnega, hiše. V šestdesetih, sedemdesetih in osem­de­se­tih letih smo v Sloveniji zgradili og­rom­no večnadstropnih stanovanjskih hiš, ki imajo neto tlorisno površino 300 kvadratnih metrov ali več. Zgraditi lastno hišo je bil namreč cilj večine mladih dru­žin, predvsem na podeželju in v predmestjih. Če je hišo zgradila mlada družina v sedemdesetih letih, potem takšna hiša praviloma sploh ni bila toplotno izolirana. Hiša je obvezno v celoti podkletena in ima visok kolenčni zid v mansardi, kjer naj bi si »tamladi« lahko uredili stanovanje. Veliko hiš ima tudi vhod v medetaži, kar pomeni vsaj eno ramo stopnic. Ko smo mladi, to ni težava, v starosti pa so lahko ravno te stopnice ovira, da ne moremo bivati doma.

Slika danes pa je približno taka, da so »tamladi« odšli po svoje in v hiši sta os­ta­la graditelja sama ali pa v najslabšem primeru en sam. Če sta bila v prejšnjem sistemu delavca in tudi drugače pridna, sta hišo zgradila razmeroma lahko. Tudi krediti niso bili nobena težava. Veliko se je naredilo s pomočjo sosedov in pri­ja­teljev. O strošku energije se ni nihče niti spraševal. Energetska učinkovitost pa je bila znanstvena fantastika. V osem­de­setih letih so se peči na premog ali drva množično predelovale v peči na plin ali kurilno olje. Cene so bile nizke v primerjavi s plačami in tako so bile to res odlične rešitve za tiste čase. V zadnjem desetletju pa ...

 

Več na Polet.si ...

Komentarji